O ne, ne upam si, previsoko je, je z zaprtimi očmi sopihala Beti, ki je še nekaj trenutkov pred tem pogumno zbadala Šapo, naj ji že posodi svoja krila. No daj no no, jo je bodril in opogumljal Bine, lani sem z njimi letel po celem Drevesnem dolu.
Bine Medved je lani z očetom Tinetom Medvedom naredil čisto prava krila. Takšna, s katerimi bo lahko letel, je razlagal očetu za delovno mizo v garaži. Oče Tine Medved se je rahlo nasmehnil in pričel z risanjem načrta.
Za izdelavo sta potrebovala dve velikanski rjuhi, ki jih je posodila Binetova mama, osem palic, lepilni trak in poseben zaščitni premaz, ki ko se posuši, ne prepušča vetra. Tako si je Bine zapomnil očetove besede. Po urah načrtovanja, še več urah rezanja in lepljenja, trem slojem premaza in dveh nočeh sušenja so bila krila nared. Bine je kar žarel od veselja. Preizkusil jih je še isti dan. Povzpel se je na vrh Drevesnega hriba, najvišjega hriba celotnega Drevesnega dola, si na šapi zavezal krila, stekel in …
Čomf, bamf, trask, bomf, mljask! Bine se je prikotalil povsem do vznožja hriba in nejevoljno gledal nazaj proti vrhu. Hm, veter ni pravi, si je logično razložil neuspeli poskus. A ker je zadnje štiri dni na vso moč ustvarjal svoj življenjski izdelek in se posledično s svojimi prijatelji ni družil niti trenutek, je potreboval veter in malce izboljšano različico svojega prvega aviacijskega podviga.
Preletel sem cel Drevesni dol! Pretel sem cel Drevesni dol! Ste me videli? Morali ste me videti! Bil sem kot Aki, ko se lovi s svojo sestro, je navdušeno razlagal Šapa svojim prijatelje. Ti so ga gledali z odprtimi očmi , saj kar niso mogli verjeti svojim ušesom.
Ti letel, Šapa? Si resen? Nikjer te nismo videli, mu je v imenu celotne družbe odvrnila Beti. Ki je želela tudi sama preizkusiti krila, še pred tem pa videti Medveda, kako leti nad njimi.
No, sedaj ne morem, sem jih namreč pospravil. Za letos je letalska sezona končana, se je jecljajoče obotavljal Bine in se kar se da hitro pospravil domov, saj ni želel, da bi ostali še bolj vrtali vanj.
Ko se je, po Binetovih besedah, sezona letenja slabo leto kasneje spet otvorila, je Beti vztrajala, da želi tudi sama preizkusiti krila. Bine je v vmesnem času razvil tako strašno obliko strahu pred višino, da je moral svojo letalsko kariero žal opustiti. Toda Beti je bila odločena, da poleti še dlje in še višje od Šape.
Ko prispejo na vrh Drevesna hriba in si Žirafa nadene krila, pa ji v želodcu vzleti na tisoče metuljčkov, ki Beti pošteno zatresejo kolena. O ne, ne upam si, previsoko je, je z zaprtimi očmi sopihala Beti. Po nekaj spodbudnih besedah Šape, Vanje in Aki beti globoko zajame sapo in se odrine z roba hriba.
Šapa si z obema šapama prekriva oči, z zobmi pa močno grize zgornjo ustnico, saj ve kako se je končal njegov prvi letalski eksperiment.
Beti se odrine z roba hriba in poleti!
Aki, Šapi in Bodici se čeljusti razlezejo skoraj do dna hriba. Opazujejo Beti, ki šviga zdaj levo, zdaj desno, gor in dol in se pri tem reži na ves glas Šapa krila so zakoooon!
Beti z rokama udarja v enomernem ritmu, rep pa ji kot zastava plapola na vse strani. Ravno ko želi Beti pristati in zavija mimo visoke smreke pa se ujame v sluzasto past. Zeleno siva sluz je razvlečena med drevesi in ni ji jasno, kako te velike gmote gnusne sluzi ni opazila že prej.
Na vse pretege se poskuša iztrgati iz zdrizaste tekočine, a se ne premakne ravno veliko. Šapaaaaa, Akiiiiii, Bodicaaaa tuli na ves glas. Ko jo končno slišjo in sledijo njenemu glasu, jo prijatelji zagledajo visoko med smreko in hrastom, zagozdeno v čudno snov, ki sedaj izgleda že bolj smrkasto zelena kot siva.
Amm Beti, kaj je to in zakaj počivaš na tem čudnem mahu, vpraša Bodica in si zraven odpira nov črvji piškot. To ni mah Bodica to je Muahahahaaha zaslišijo grozno smejanje, ko izza smreke pogleda čarovnica!
To je past, ki sem jo naredila, da vanjo ulovim letečo žirafo, jo spremenim v velikansko oranžno palačinko in požrem za večerjo muahahahaha svoje načrte opiše čarovnica.
Oh ne! Moramo jo rešiti zakliče Šapa in prične z urnim plezanjem na drevo. Aki se poda v zrak in odleti do Beti. S kljunom prične reševati Žirafino roko, medtem pa do Beti že pripleza tudi Šapa. Bodica brez besed strmi v višino in je tako prestrašen, da ne more žvečiti in ker ima odprta usta mu iz njih padajo drobtine črvjih poškotov.
Muahahaha nikoli je ne bosta rešila zavrešči čarovnica in se izza smreke prične spuščati proti zadihani trojici.
Ko je že skoraj pri njih, pa Šapi uspe osvoboditi še zadnjo Betino roko in uspešno jim uspe pobegniti čarovnici. Ko so varno na tleh pri Bodici gledajo proti pasti in vidijo čarovnico, ki plane v jok.
Tako zelo sem si želela prijatelja, zato sem ustvarila past. Ne bi te spremenila v palačinko, le prijatelja sem želela. Biti grd in sam je tako zelo dolgočasno. Nihče se ne želi igrati in družiti s tabo le zato ker izgledaš kot čarovnica.
Prijatelji opazijo, da čarovnica sploh ni zares zlobna, le osamljena in žalostna. Razložijo ji, da takšen način iskanja prijateljev ni najbolj ustrezen, toda če želi, se lahko pridruži njim in z njimi preživi dan.
Čarovnici se usta razlezejo v nasmeh, oči se ji zaiskrijo in iz črne barve spremenijo v najbolj čudovite zelene oči kar so jih Beti, Šapa, Aki in Bodica kadarkoli videli. Celotno popoldne se družijo in letajo nad Drevesnim dolom, jejo slaščice, ki jih pričara prijazna čarovnica in se do solz smejjo najbolj smešnim šalam, ki jih pripoveduje. Ravno ko jim pove, da jim bo pokazala najbolj skrivnostno in zanimivo čarovnijo, ki je ni pokazala še nikomur, pa se Beti iz sanj prebudi v svoji postelji.
Ah ne no je razočarana in še vedno malce zmedena Beti, ki kar ne more verjeti, da ni zares letela. Obrne se na bok, pripravi, da zajadra v nova sanjska doživetja, ko ji pogled zanese skozi okno. V daljavi zagleda Šapo, na rokah ima privezana krila in kroži okrog najvišje smreke v Drevesnem dolu.