Istralandia vodni park, ki se nahaja tik ob hrvaškem mestu Novigrad je najbolje ocenjeni vodni park na Hrvaškem in kar tretji najboljši vodni park v Evropi in peti na svetu po mnenju Tripadvisorja (leta 2020).
Po tem, ko smo se v zadnjih dveh letih večkrat peljali mimo ogromnih reklamnih panojev za vodni park Istralandia, smo jo letos vendarle obiskali.
Kako smo se imeli, kakšna nevihta nas je ujela, kam se nismo upali in kako okusne so istrske palačinke, pa v nekaj spodnjih vrsticah.
Lokacija: Bližina Novigrada v hvraški Istri. Dobesedno nekaj km od slovenske meje (mejni prehod Dragonja).
Vstopnina: 240 kun (32 eur) odrasla, 190 kun (24 eur) otroška
Število toboganov: 23
Delovni čas: park je odprt od 28.5. do 18.9. med 10.00 in 18.00 uro
Spletna stran in nakup vstopnic: www.istralandia.hr
Letos je Ina končno prerasla magično mejo 120 centimetrov, kar je pomenilo, da bi morala z višino zadostiti večini toboganov in atrakcij.
Iz Pule, kjer občsno poleti domujemo, smo krenili okrog pol desete zjutraj in malo pred pol enajsto zavili na dovoz parka. I’ll be damned, da smo pričakovali gnečo, ampak nič nas ni moglo pripraviti na prizor, ki se nam je narisal pred očmi. Parkirišče pred parkom, ki sploh ni majhno, je bilo že pol ure po odprtju parka nabito do zadnjega kotička. 10+ avtobusov, 100+ avtomobilov in vrsta pred vhodom, ki se je vila desetine metrov od prodajne hišice.
HACK!
Če kupiš karte preko spleta so te A) malo cenejše in pomembnejše B) prehitiš celo vrsto in direktno vstopiš v park. Glede na to, da je prodajnih mest za nakup le nekaj, pa je vhodnih vrat s skeniranjem QR kod veliko in vstop teče kot po maslu. Dobesdno smo samo prišli pred vhod in vstopili. Na vsakem skenerju pa je še prijazno osebje, ki pomaga pri skeniranju in vstopu v park. Zelo dobra izkušnja!
Lokacija in prvi vtis
Park Istralandia se nahaja tik ob Novegradu, natančneje v Novi vasi ob Novigrad, izvoz A9 na avtocesti. Je res blizu Slovenije in glede na to, da smo mi v parkr prihajali iz Pule, je bila pot za nas precej daljša, kot če bi se ustavili na poti v Pulo. Lesson learned.
Park sicer leži čisto sredi gozda. Prelepega istrskega borobvega gozda in del parka je dejansko viden že iz avtoceste proti Puli. Ker gre za relativno nov park – odprt leta 2014 – je infrastruktura in splošen izgled parka v zares dobrem in lepem stanju. Nikjer ni smeti, trava je urejena, tobogani, bazeni, wc-ji, restavracije, terase prav tako.
Tobogani in atrakcije
Istralandia ima kar 23 različnih toboganov in atrakcij. Ker je park še vedno relativno nov, so tudi vse atrakcije v precej dobrem stanju. Park bi lahko po hitrem preletu razdelili na štiri glavne dele.
Prvi, otroški del se nahaja takoj ob vhodu v park in je zares pravi raj za vse vode željne mulce. Piratska ladja, otroški slajdi, trije večji tobogani, ki so super primerni tudi za odrasle, ogromno mini in mikro dogodiviščin ter, nenazadanje, tri skakalne ploščadi otroke z lahkoto okupirajo za cel dan in dlje.
Drugi del je namenjen starejšim otrokom in adrenalina željnim in ga sestavljajo trije različni sklopi toboganov. Beli, ki že na pogled delujejo precej zastrašujoče in kjer je naklon najvišjega zares strm in divji. Topgun šibrovki, ki te katapultirajo iz svojih cevi direktno v sredino bazen in široki vodni slajdi.
Ti izgledajo precej nedolžno, ko pa se enkrat spustiš po njih – in če ravno ne sediš – do dna dosežeš res dobro hitrost.
Na tretjem delu stojita še dve gromozanski konstrukciji, kjer je – meni osebno – najbolj scary del ta, da sploh prideš na vrh stopnic.
Dol že gre, ampak preden pristopicljaš do vrha se človeku, kot sem sam, že približno trikrat zavrti svet okrog glave, gužva na stopnicah pa je seveda tako dolga, da se vije vse do tal in še dlje.
A na koliko najhujših smo zares šli?
Večino, ampak na vse pa žal nisem “uspel” 🙂 Topgun je preverjno super in običajno nima noro dolge kolone, pa še izredno hitro teče vse skupaj, saj cela izkušnja traja le nekaj sekund.
Zadnji četrti del, kjer smo zaradi Ine preživeli precej časa, pa je bazen. Baje gre za največji bazen v Sredozemlju in vsake 15-20 minut se v njem vklopijo valovi. Narejeni so res fajn in vsi trije smo v njih zares uživali. Okrog štirih pa je bila na sporedu še pena party in kjer se tudi lepo vidi kako se je park izpraznil v popoldanskih urah. Milina.
Istralandia in hrana
Kot je pri zabavniščnih parkih v navadi je ponudba hrane precej dolgočasna. Pice, hamburgerji, lazanje, pašte, palačinke, vaflji in sladoledi vseh barv in oblik. Restavracij oziroma bolje štantov s hrano je sicer precej, ampak na nek kulinaričen presežek pač ne računaj.
Poskusili smo zelenjavno lazanjo, v kateri si med bešamelom iskal tistih nekaj koščkov zelenjave, pa vaflje in ameriški krompirček. Brez parih sladoledov in primerno ohlajene “žuje” pa seveda tudi ni šlo. Za hrano smo odšteli približno 50 bruselskih, ampak v približno sedmih urah v parku se mi to zdi še znosna kupčija.
Dobra stran parka pa je, da lahko v park prineseš svojo hrano in pijačo. S seboj smo tako prinesli hladilno torbo in v njej nekaj sadja, par sendvičev in vodo. Dovolj za dve manjši malici in manj drenjanja v vrstah za hrano.
Ko bomo šli naslednjič, bomo sabo nedvomno odnesli večjo količino hrane. In pijače.
Potem pa nevihta!
Ko smo prišli v park je bila gneča zares nepopisna. Na prav vsak tobogan se je vrsta vila nepopisno daleč iz parih nadstropij stopnic vse do tal in še nekaj metrov naprej. Razen Top gun tobogana. Tam pa gužve zaradi res hitrega pretoka ni bilo v nobenem trenutku.
Nevihta se je pričela okrog dveh popoldan. Do takrat smo uspeli obiskati samo tri tobogane in dva bazena. Malo pred nevihto pa smo ravno želeli nekaj prigrizniti in zato sedeli na vrtu ene izmed restavracij.
Začelo se je z močnim vetrom, ki je z lahkoto trgal promocijske zastave in podiral senčnine. Pa ne tiste plastične, ki jih prevrne že lahek vetrič, ampak kovinske, gostinske, ki se ne dajo kar tako. En konkreten sunek vetra je eno izmed njih sunil s takšno močjo, da jo je iz ležalnikov prestavilo na dva metra višjo teraso. Pokosilo je italijansko obiskovalko, ki je ravno kosila.
Na srečo nič hujšega in z njenim dečkom sva marelo hitro zložila in pospravila, je pa vse zbrane na terasi kaj hitro prestavilo v notranje prostore.
Na tisti točki sta veter in dež kar pošteno klestila in osebje parka je bilo primorano menzo v kateri smo vedrili, zapreti s kovinskimi žaluzijami, saj bi sicer zalilo čisto vse.
Po dobrih petnajstih minutah se je veter umiril in počasi smo vsi pogledali na plano. Bili smo že odločeni, da prevedrimo še dež, ki takrat še ni ponehal in se poberemo do avta. Prestavili smo se pod odprto leseno konstrukcijo in z Doro sva sklenila, da spijeva še kavo, počakava kaj prinesejo naslednje minute in potem verjetno počasi gremo. Temperatura je namreč v tistih nekaj minutah padla za – vsaj zdelo se je tako – deset stopinj. V mokrih kopalkah in z mokrimi brisačami to pač ni bilo ravno idealen način za preživljanje popoldneva.
Preveril sem vsaj deset različnih radarskih slik in vse so kazale močno sonce in 32 stopnj. No, temu niti približno ni bilo tako. Okrog pol treh so nekatere (pretežno hrvaške) meteo strani vendarle osvežile podatke in prikazale nevihto, pa tudi to, da bo vreme ob 15.00 nazaj kot je bilo.
Odločili smo se, da počakamo do treh in vseeno preizkusimo srečo.
In kako dobra odločitev je to bila!
Med nevito je park zapustilo – reci piši – več kot polovica gostov, kar je pomenilo, če se vreme umiri, bo količina ljudi v parku dejansko znosna. In zgodilo se je natanko to. Ob treh je spet posijalo sonce in zelo hitro se je ogrelo nazaj na vročih 30+. V parku pa se je končno dalo dihati in na atrakcije ni bilo potrebno več čakati dlje kot nekaj minut.
Cena in splošna izkušnja
Da so karte kar zasoljene sem omenil že na začetku, ampak ja, niso poceni. Sploh, ko se po prihodu v park parkiraš na ležalnike in mimo prikoraka član osebja parka in vpraša, če imaš račun za ležalnike. Dva ležalnika staneta še dodatnih 60 kun (slabih 10 eur), pa nismo sploh še odprli nobene hladne žuje.
Računajo dobesedno vse, kar si lahko zamisliš, ampak to je v zabaviščnih parkih že precej znana praksa. Je pa potrebno priznati, da vsaj deloma mastno ceno opravičita čistoča in urejenost parka.
Ne gre zanemariti še ogromno travnatih površin, ki objemajo celotno dolžino parka in se lahko udobno namestiš na piknik dekci pod prijetno senco borovcev in okrasnega grmičevja.
Omejitve in primernost za najmlajše
Večina toboganov in atrakcij ima omejitev 100 cm. Nekaj malce bolj divjih toboganov in super družinski spust z raftom po toboganu je omejenih na 120 cm višine. Par najbolj divjih pa na 140 cm. Omejitev za otroški dela parka seveda ni. Ne gre pa zanemariti niti obilico dodatnih aktivnosti, ki jih dnevno pripravljajo za najmlajše. Otroški kotiček je tako opremljem z urnikom, kjer se večino dneva odvijajo aktivnosti (od poslikave obraza do plesnih urnic in animacij).
Če je zares vroče, pa je v otroškem kotičku še klimatirizan prostor, kjer se mulci lahko malo nadihajo in sprostijo.
Istralandija je torej primerna tako za obisk z najmlajšimi kot za največje adrenalinske junkije. Da niti ne omejam, da mulcev med 8 in 15 letom starosti ne boste videli do trenutka odhoda. Ali prvega resnejšega kruljenja želodčkov.
Istralandia: Top 3 stvari po našem izboru
Lokacija je sigurno ena izmed svetlih točk za večino Slovencev. Park se namreč nahaja par minut stran od mejnega prehoda, tako da je obisk precej enostavno izvedljiv.
Urejenost in čistoča parka, ki sem ju omenil že pakrat in ki je res vidna takoj ob vhodu v park.
Atrakcije in tobogani, ki z nekaj zares impresivnimi inštalacijami poskrbijo za potešitev zabave in adrenalina vseh generacij.
