Do zimovanja s sošolci je bil le še en dan in Beti je z mamo pripravljala še zadnje stvari v njen velik roza kovček. Da sta ga sploh lahko zaprli, je moral na pomoč tudi Betin oči, pa še njemu je prav glasno uhajala sapa med zapiranjem.
Zimovanja na Snežnem griču se bodo udeležili vsi sošolci, tudi Bodica, Aki in Šapa. Beti je komaj čakala jutro in uro odhoda.
Na parkirišču pred šolo vsi sošolci navihano letajo naokrog in se glasno smejijo. Starši kramljajo in razpravljajo o tegobah pakiranja preteklega večera, učiteljice pa z nenehnim kroženjem glave le s težavo preštevajo vse kratkohlačnike. Naposled so vsak na svojih sedežih, roke v slovo pa mahajo tako močno, da avtobus skoraj poleti.
Po dolgi vožnji, ki pa ob vseh igrah, petju in norčijah, mine kot bi mignil, prispejo na cilj. Snežni grič – dolina smučarjev in medvedov, piše na veliki tabli pred čudovitim hotelom dobesedno na smučišču.. Šapa glej, šapa glej, sami tvoji prijatlji so tukaj okoli se na ves glas smeji Beti. Bine pa se ne pusti motiti in uživa v čudovitem razgledu.
Razvrstijo se v sobe in Zimovanje številka štiriinosemdeset se prične.
Prvi dan: Kdo bo hitrejši
Na smučišču so že nekaj minut čez osmo, saj nihče ne želi zamuditi vožnje po še čisto svežem snegu. Beti na sedežnici celotno vožnjo na ves glas razlaga kako dobro pripravljena proga se ji zdi in da so jo sigurno zasneževali celo noč. Četudi je skoraj natanko identičen stavek povedal žičničar le nekaj minut pred tem. Na vrhu se vsi štirje postavijo v nizki štart, Pripravljeni, na mesta, zdaaaj! se zadere Beti in poženejo po sveži, s soncem obsijani smučini.
Na cilju ni nobenih presenečenj. Vrstni red enak kot lani. Z naskokom prvi je kot vedno Šapa. S svojo edinstveno tehniko “trebušni spust” enostavno nima konkurence. Aki poskuša loviti Šapo v svoji značilni smuk preži, toda njenih nekaj dekagramov ne ustvari ravno bliskovite hitrosti. Bodica se v dolino pripelje še z nekaj grižljaji v ustih s svoje zadnje postojanke.
Ko so vsi trije na kupu se hitro uskladijo, da je čakanje Beti nesmiselno in jo počakajo kar v sosednji slaščičarni. Beti pa le nekaj metrov nižje od začetka počasi in z velikanskimi napori drsi zdaj malo bolj proti desni, spet malo proti levi strani smuščišča. Do cilja rabi še kar nekaj časa, a je odločena, da izboljša svoj lanski rekord. To je Šapin čaj in pol v slaščičarni na smučišču.
Drugi dan: Pohod s svetilkami
Ob osmih zvečer so bili vsi dogovorjeni na parkirišču pred hotelom vsak s svojo svetilko in toplo zimsko opravo. Odprava nočni pohod Snežni grič se pričenja!
Šapa, ali bomo srečali kakšne tvoje medvedje sorodnike? Beti sprašuje Bineta, ki pa ji ne vrača enake pozornosti. Sestavijo se v dolgo vrsto po dva in nadaljujejo pot v temačen gozd. Veliko otrok krči, nekateri se smejijo, najbolj navihani pa svetilke hitro ugašajo in vklapljajo ter tako še bolj strašijo druge prestrašene sošolce. Beti je vse skupaj malo otročje, a ven iz skupine ne more, saj ve, da bi jih slišala tako kot lani, ko so jo iskali debelo uro. Pa tudi Milana ne bi pustila samo z Aki in Šapo, saj ve kako ga je strah, se sprijazni žirafa.
Tretji dan: Nesreča!
Naslednje jutro je bilo zaradi dolgega nočnega pohoda, glavo težje dvigniti iz tople postelje kot jutra pred tem. Po nekaj zaspanih vzdihih, smeh in norčije počasi napolnijo skupen prostor in v le nekaj minutah si celoten vod ščetka zobe.
Zajtrk v jedilnici pomulijo tako hitro, da si učiteljice niti ne uspejo naliti kave, ko je večina šolarjev že v polni bojni opremi. Kajti breg čaka in poglavarka Beti je pripravljena in odločena, da vse prijatelje čimprej spravi na vrh. Do kosila uspe Binetu petkrat priti v cilj, Aki in Milana po tretji vožnji malo počijeta, medtem ko celotna skupina še vedno čaka Beti, da se prvič prikotali do vznožja.
Naposled jo vendarle zagledajo, kako okorno in z velikanskimi napori drsi zdaj malo bolj proti desni, spet malo proti levi strani smuščišča. Le še nekaj deset metrov jo loči od cilja, ko ji pot prekriža gruča nadebudnih otročajev v zimski šoli, ki se šele učijo smučati. Beti se jim poskuša umakniti in zavije na levo, tam pa iz snega gledajo štiri velike smreke, ki se jim mora izoniti. Mimo prve in druge gre elegantno, pri tretji se zazdi, da Beti izgublja kontrolo nad smučmi, četrta smreka pa jo objame kolikor je dolga in široka.
Smuči poletijo vsaka v svojo smer, kapa odfrči v zrak in pristane na Šapini glavi, rokavici padeta v krožnik golaža in polente, šal pa visi visoko na veji tretje smreke. Šele ko se ves sneg poleže zagledajo Beti ležati negibno v snegu zraven smreke. Ustrašijo se!
V tistem trenutku pa Beti dvigne glavo in se na ves glas zasmeji. Šapaaaa, ali si videl moj skok čez drevo, ki sem se ga učila lani, se zadere žirafa in vsem odleže ko vidijo, da je z Beti vse v redu in da jo je najslabše smreka.
Četrti dan: Pismo
Po dopoldanski smuki in odličnem kosilu – zelenjavnih zvitkih posutih s hrustljavimi mravljami – učiteljica sporoči, da jih danes obišče pismonoša, ki prinaša pisma domačih. Po jedilnici se razleže glasno in veselo vzklikanje. Prav vsi prejmejo svoje pismo, nekateri celo fotografije in risbice, le za Beti ni nobene pošte.
No, ta je pa dobra, si v brk reče Beti, ki ne verjame povsem, da bi mami in oči pozabila poslati pismo. Medtem ko se vsi ostali sošolci mučijo z branjem svojih pisem, Beti gleda skozi okno in razmišlja. Nakar v daljavi zagleda pismonošo. Točno tisto pismonošo, ki je še pred nekaj minutami prinesel debelo vrečo pisem staršev v hotel. Beti se izmuzne iz sobe, nase hitro navleče bundo, šal in rokavice ter jo mahne proti rumenemu motorju v daljavi.
Ali ste dobro pogledali vso pošto za naš hotel gospod? izza pismonošinega hrbta zakriči Beti. Ta se žirafe tako ustraši, da mu skoraj zmanjka tal pod spolzkimi nogami. Dober dan tudi vam mlada dama, jo pozdravi poštar in nadaljuje skoraj zagotovo je bila vsa pošta v vreči, ki sem jo ravnokar oddal v hotelu.
Beti se ne vda tako zlahka. Lahko prosim še enkrat preverite, ga prosi Beti in ga gleda s svojimi velikimi očmi. Ker mu gre žirafa že malo na živce, poštar na hitro preleti torbo in glej ga zlomka, res se v njej skriva modra ovojnica, z veliko rdečo mašnjo in napisom ZA ŽIRAFO BETI. Aha! Sem vedela, se muza Beti, mu iz rok izmakne pismo in jo mahne nazaj proti hotelu.
Le nekaj korakov stran od vhoda iz hotela zasliši glasen klic vzgojiteljice Špele Beeeeeeeetiiiiiiiiiiiiiiiii!!!!
Peti dan: Odhod!
Po zajtrku se vsi pričnejo zbirati v avli hotela, kot sta jim naročili Špela in Branka. Po velikem stopnišču se sliši ropot kolesc potovalnih kovčkov in drsanje potovalnih torb. Avlo v minutah napolnita vreščanje in trušč kratkih nog in glasnih glasov. Beti odpira vrečo z namiznimi igrami, ki jih je prinesla s seboj in izbira katero bodo igrali na poti domov. Ravno ko Beti izbere zabavno igro v tekmovanju kamel, ki jo ima najraje, Branka glasno najavi prihod avtobusa in premik iz avle proti veliki kovinski konzervi.
Špela in Branka na krovu še enkrat vse preštejeta in avtobus z glasnimi sopihi prične pot proti Drevesnemu dolu. Iz prvih vrst avtobusa se razteza petja, iz zadnjih glasen smeh, na sredini pa Beti pripravlja igro, ki jo bodo igrali z Bodico, Aki in Šapo. Branka in Špela se zatopita v kratek pogovor, ki pa ga čez nekaj minut preseka zanimiva tišina.
Ozreta se po avtobusu in oči jima skoraj skočijo iz jamic! Špela se počasi premakne po avtobusu in ne more verjeti ali vidi prav. Vsi, prav vsi, od prvega do zadnjega, so popadali v spanec. Šapi se iz ust razteza tiho smračnje in iz kotička mu že leze slina. Betin dolg vrat visi čez sedež in skoraj počiva v Šapinem naročju, Bodica in Aki pa zvita v klopčič vsak na svojem sedežu globoko dihata.
Branki in Špeli gre na smeh saj sta pričakovali vrvež in direndaj vse do prihoda na šolsko parkirišče, a jih je tedenska smuka očitno povsem zdelala.
Ko prispejo na parkirišče se nekaj mladih potnikov počasi prebuja, medtem ko nekateri še globoko skačejo po sanjskih dogodivščinah. Učiteljici pomahata staršem in jim namigneta, da bodo morali po svoje junake priti kar na sam avtobus.
Tudi njim se usta razlezejo v široke nasmehe in počasi, en za drugim poberejo vsak svojega smučarja. Največ težav imajo z Beti in njenim dolgim vratom, ki ga oče le s težavo drži nad tlemi.
Z nekaj truda se avtobus vendarle sprazni in starši s svojimi glasnimi junaki, od katerih pa tokrat ni prav veliko glasu, jo počasi mahnejo domov.