Ko je nekega sončnega pomladnega jutra ura v njeni sobi v Drevesnem dolu bila že krepko čez pol osem, je Beti še vedno iskala delovni zvezek. Za geografijo, ki je bila na urniku prvo uro. To je že čez dvajset minut! Devetnajst, sedaj, ko je napela oči in pogledala še bolj natančno. “Joooj, pa kje je?! Vem, da je bil še včeraj tukaj! Kako je to možno?? Vem, da se ga odložila na klop. Ali pa mizo. Dlje od stola ne more biti To res ni pošteno” je tarnala, še vedno ležala v postelji in le z daljave pogledovala proti mizi in stolu.
“Beeeettiiiiiiiii avtobus bo vsak čas pred hišo!!” je iz kuhinje klicala mama.
“Beti avtobus bo vsak čas pred hišo” se je spakovala Beti in oponašala mamo. Zvezka za geografijo, ki je na urniku prvo šolsko uro, kar je čez natanko šestnajst minut in pol, še vedno ni našla. Očitno bo treba na noge, si je mislila, saj ji tudi njen zares dolg vrat ni pomagal pri iskanju.
“Beeeettiiii.”
“BeeeeetttttiiiiiiiI. Avtobuuuuss greee!” je s počasi zatulil Bine.
Pod oknom so jo že čakali Milan, Vanja in Bine, ki so ravno prispeli na avtobusno postajo. V daljavi pa se je že pojavil obris počasi sopihajočega starega šoskega avtobusa.
“Pa dobro, ali se žifara ne more niti v miru obleči, ne da bi z vseh strani na vse pretege kričali in kalili moje mirno jutro?!” se je hudila Beti. Medtem je iz mize prestavila vse liste papirja, zvezke, puščico, torbo, včerajšnjo majico, kapo, sličice iz albuma, kjer ji še vedno manjka številka 24, pa kozarec, nogavico in še nekaj drugih šolskih in še več s šolo povsem nepovezanih potrebščin. A zvezka nikjer.
“Že greeeeeem!”, se je nazaj, kar vsem naenkrat, zadrla Beti in krog dolgega vratu zavila še daljši šal. Okrog dolgega rumenega nebotičnika ga je ovila natanko 26-krat, a ji je ta še vedno hecno visel do desnega kolena. Bitko z iskanjem delovnega zvezka je žal morala predati. Bo že našla izgovor in pojasnila, zakaj ga je pozabila doma. Kot blisk je švignila mimo mame v kuhinji, ji na lice stisnila poljub in odvirala skozi vrata.
V šolo so prispeli ravno ob šolskem zvoncu, ki je naznanjal začetek prve šolske ure. Profesor Jazbec se je nekaj trenutkov zatem počasi primajal do katedra. Učence je prosil, naj se usedjo in pripravijo. Drug za drugim so iz torbe vlekli delovne zvezke in jih odlagali na svoje mize. Beti se je delala da išče zvezek, čeprav je vedela, da ga ne bo našla niti v svoji torbi. Gospod Jazbec jih je prosil, naj zvezke odprejo na strani 14 in pripravijo rešitev, ki so jo dobili za domačo nalogo. Izračunati so morali geografsko širino in dolžino točke, označene na zemljevidu. Beti je požrla debel cmok in iskala razloge, zakaj zvezka nima na mizi. “Mravlje so mi ga požrle”, ne, ne, ne … “Padel mi je iz torbe” … že slišano, in to ravno včeraj, prekleta bodi Živa, pa še nasedel ti je. “Beti, kje imaš delovni zvezek in nalogo”, je vprašal profesor Jazbec. “Jaz, j..j…jaz, amm .. hmm … no … izgubila sem ga med iskanjem točke na zemljevidu domače naloge” je izustila Beti in vedela, da je izgovor tako trhel, da ne bi prepričal nikogar. Torej si točko iskala kar v naravi, ne le za domačo mizo, jo je vprašal prof. Jazbec. “Da, tako je, v naravi, izredno napornem terenu, v vetru, snegu, dežju in žgočem soncu, kjer je padlo na tisoče in tisoče žiraf, močnih kakor slon in pogumnih kot tiger,je s kretnjam rok in zaprtimi očmi opisovala Beti, toda meni je s skrajnimi močmi uspelo. Delovnemu zvezku žal ne, gospod Jazbec”, je z vso resnostjo razlagala Beti. In nadaljevala “Odkrila sem označeno točko, do mlimetra natančno izračunala višino in dolžino in nalogo opravila za odliko.” je razlagala Beti, kot bi se včeraj čisto zares sprehaja po hribovju tropskega pragozda v Boliviji. “Nakar mi sunek vetra zvezek odnese iz rok in za vedno ga je odnesel visokonižinski veter, kot mu strokovno pravijo v tistih koncih. Tam no, kjer se nahaja označen križ. Na vrhu hriba. Kje res močno piha. Zato žal ne morem pokazati naloge, ki pa sem jo zares natančno in vestno opravila. Pravzaprav sem …”
“Dobro, dobro, Beti, hvala za izčrpno razlago. Če pa je temu tako, potem pa ti je seveda oproščeno.”, je odvrnil profesor Jazbec in Beti si je pošteno oddahnila, saj niti za trenutek ni pomislila, da bo gospod Jazbec prav zares nasedel njeni pripovedi. “Takšni raziskovalci kot si ti Beti, ne smejo sedeti križem rok, pomembno je, da izkoristijo ves svoj potencial in pomagajo človeštvu bolj, kot bi mu lahko izza šolske klopi. Ker si tako vestno opravila svojo domačo nalogo in ker ti jo je na žalost zakuhal visokonižinski veter, ki prav zares ni nikakršna šala, ti poklanjam prav posebno nagrado. Takšno, ki si jo zaslužijo samo največji in najbolj drzni geografski raziskovalci. Poklanjam ti zemljevid do skrivnega zaklada, ki bo zate mala malica, saj ti zemljepisna širina in dolžina ne predstavljata nobene težave, kajne?” Vsi v razredu so glasno zavzdihnili.
“K-k-kaj … nagrada zame … pa saj sploh nisem naredila nalo … Točno tako!!” se v trenutku popravi Beti in se ponosno postavi pokonci kot kak mladi pavijan. “Pravzaprav se strinjam, da bi morali tako pridni učenci pogosteje prejemati nagrade za tako odlično opravljena dela, kot je bilo moje.” Profesor Beti izroči skrivnosten načrt.
Za sedmimi hribi in sedmimi rekami, tik ob velikem drevesu je narisan velik križ, ki označuje mesto zaklada. Ob križu je narisana skrinja, tako polna s cekini, da ležijo vsenaokrog. Beti se zaiskrijo oči. Kar ne more verjeti, da ravno njo popoldan čaka čisto prava pustolovščina. Na koncu, pa bo njen še zaklad. V trebuhu jo je kar ščemelo.
“Beti, daj pokaži nam, kaj je narisano na zemljevidu” reče Bine med odmorom, in ki svoj kosmati nosek vedno rad vtakne v vse stvari. Tudi tja, kamor ga sploh ne bi smel. “Ne!” odrezavo odvrne Beti. “To je moja nagrada in čisto moj zaklad, ki sem jo dobila zaradi odlično opravljene domače naloge.” se muza Beti. “Pa saj naloge sploh nisi naredila,” z očmi zavije Milan, obenem pa zoba že tretji piškot prvega odmora. “Ja pa sem! In to čisto sama in to na terenu” mu užaljeno zabrusi Beti, čeprav ve, da je bila to še ena laž, še daljša kot njen šal.
Beti je komaj čakala konec pouka, saj so jo prsti že pošteno srbeli in bi na iskalno misijo odšla že takoj po uri geografije, če bi lahko. Zato se zvonca zadnje ure, bila je matematika, razveseli tako zelo močno, kot bi bilo konec šolskega leta. Z neverjetno hitrostjo pospravlja stvari v torbo in se smuka med svojimi sošolci do izhoda. “Samo malo, hvala, hvala, ups, pardon, opa, Beti gre mimo, Beti na misiji, zaklad me čaka … auuuu Šapa, pohodil si me, hvala Aki, pazi Bodica, Beti gre …”. Iz šole je planila kot bi imela v hlačah čebele in hitela proti avtobusni postaji. Aki, Bodica in Šapa so jo le s težava dohajali. Sploh Bodica, ki je ravno zagrizel v zadnji piškot.
Na avtobusni postaji se je živčno prestopala iz desne na levo nogo, si grizla nohte in spraševala Aki, kje za vraga je avtobus. “Tu bi moral biti že pred štirimi minutami!!” je rjovela in preslišala vprašanja Šape, kaj se skriva na skrivnostnem načrtu. Šapa je ponovil vprašanje, Bodica pa je vprašanje podprl s kimanjem.“Kaj, kaj? Ne vem, to je zame, gre za za zelo občutljiv dokument, ki ga dobijo le najbolj pogumni in vztrajni.” je ošabno odvrnila Beti. V tistem trenutku je izza ovinka pripeljal avtobus in Beti je veselo vzkliknila “Juhuuu, dogodviščina pripravi se, Beti prihaja!”.
Na postaji pred Betino hišo izstopijo in se poslovijo. Bodica še enkrat užaljeno vpraša, če gredo lahko zraven, vendar ga štorasta žirafa ne sliši več, saj je že na vratih domače hiše. Plani vanjo in pošteno prestraši mamo, ki je iz pečice ravno jemala evkaliptove kolače, Betine najljubše. Beti steče v sobo, v nahrbtnik zmeče vodo, lubje piškote in dodaten pulover. Mami razloži na kakšno misijo jo je poslal gospod Jazbec, zajaha kolo in že je ni več na vidiku. S kolesom se pripelje do začetka godza, kjer še lahko nadaljuje nekaj ovinkov, potem pa pot postane prestrma in preozka. Kolo nasloni na drevo, pogleda na zemljevid, da se prepriča, da je na pravi poti in nadaljuje peš.
Po debeli uri hoje že pošteno sopiha. Tako dolgo v kosu ni hodila že od lanskega Dneva kratkovratnih žiraf, ko jo je oče pod prisilo spravil na pohod. “Boš videla Beti, res je zabavno! Pojemo, plešemo, klepetamo, na koncu pa nas pričaka še polna miza evkaliptovih kolačov, lubjevih piškotov in rožnega mleka. Všeč ti bo.” Nihče pa ji ni povedal, da je pot nazaj enako dolga, le da na koncu ni nobenega kolača ali piškota več. Zato ji tisti izlet ni niti najmaj ostal v lepem spominu. Pa še Bodica je celo pot govorila o svojem novem nahrbtniku, ki ga je tako ali tako imela na rameh, zato Beti ni videla pravega pomena, da ji o njem tako na dolgo in široko razlaga.
Ustavi se, popije nekaj vode in razgrne zemljevid. “Ena, dva, tri, četrti, peti … samo še dve gori in tri reke in zaklad bo moj!!”. Postajala je nervozna in razmišljala kaj vse bi se lahko skrivalo na skrivnostni točki te skrivnostne misije. Morda polna vreča kolačev, pomisli. Oja, ti bi ji pošteno prijali. Ali pa medeni bomboni, mmm se zastrmi v daljavo, v ustih pa se ji nabere ogromna kepa sline. Cekini!! Zagotovo so cekini. Pozabljen zaklad, ki ga ni še nihče našel. Ne bo ji več treba hoditi v šolo, cele dneve bo lahko tavala naokrog in jedla kolače. Cekini so. Zagotovo so cekini je njena zadnja odločitev.
Prišla je do mesta označenega z velikim znakom v obliki križa. Preveri na zemljevidu. Veliko dreva z dvnema krošnjama, reka, jasa in na sredini jase velik grm. “To je to!!” zavrešči naglas. Nekaj časa brska po grmovju in si roki pošteno popraska, saj je ta poln bodic in naposled zagleda leseno škatlo. Na njej pa znak, ki označuje zaklad. Škatla je tesno zaprta, a jo Beti urno odpre in v njej zagleda papirnati zvitek. Za vsak slučaj še enkrat dobro pogleda škatlo iz vseh strani, da ni slučajno česa spregledala. Nato pa razgrne papir in prebere.
“Dragi raziskovalec!
Odkril si zaklad, ki ga namenim le tistim učencem, ki si ga zares zaslužijo. Tistim, za katere sem prepričan, da jim bo šlo branje zemljevida izvrstno od rok. To je odlično uspelo tudi tebi. Precej bolje kot pa ti je uspela laž o domači nalogi. Oja, vem, da naloge ni polulal sosedov koštrun, da je ni odpihnil veter, niti je ni založila mama. Na tej točki te ne čaka nič drugega kot to moje sporočilo. V poduk, da se takšno početje ne izplača. Do Drevesnega dola imaš natanko uro in petintrideset minut. Ravno prav za pošten razmislek. Če pa se ne motim, je ura med branjem teh vrstic ravno pet. Zato brž, da te ne ujame noč! Ta je v gozdu precej manj prijetna kot v tvoji domači sobi. In brez skrbi, mamo in očeta sem tudi že obvestil o tvoji posebni misiji.
Pa ne pozabi današanje domače naloge!
Profesor Jazbec”
“Kaaaaj!?! Kaj je sedaj to!!!?” Beti ne more verjeti svojim očem. “K-k-kako ni druega zaklada. Kaj pa cekini? Kolački? Bomboni?” je besna. “Sporočilo! Sporočilo!!!” še kar ne verjame. Na robu joka Beti končno sprejme svojo kazen. Pogleda na uro, ki kaže tri minute čez pet. Presneti profesor Jazbec, prav vse je vedel. In to cel čas.
Beti se užaljeno odpravi nazaj proti domu. Sonce je že za četrtim hribom, kar pomeni, da ima manj kot dve uri, preden se stemni. Še manj, saj tema v gozdu pade prej kot v vasi. Pot nazaj se vleče kot šal okoli njenega vratu., doma pa jo čaka še domača naloga. Najraje bi se kar sesedla in zjokala. Ko bi vsaj bili zraven Bodica, Aki in Šapa, da bi se pogovarjali. Z njimi bi šlo hitreje. In bolj zabavno bi bilo. Tako pa je izza sedme gore in sedmega potoka proti domu stopala sama.
Z vsakim korakom se je njena jeza topila. Postalo ji je jasno, da je njena laž zagotovo prizadela tudi profesorja Jazbeca. Jo je ravno zato poslal na lažno misijo, kjer ni nobenega pravega zaklada? Sonce je počasi zahajalo, tesnoba in strah sta pa sta se vztrajno kradla v njene misli. Gozd je na pot metal čudne sence. “K-k-kdo je tam?” je vprašala s tresočim glasom. Ker odogovora ni bilo je počasi stopala naprej. Iz gozda je prišla ravno, ko so še zadnji sončni žarki izginajali za Češnjevim hribom. Končo je prišla do kolesa. Nazaj na cesto, za Krajcarjevim kozolcem desno in zagledala bo domačo ograjo.
Ko je prestopila vrata sta jo iz dnevne sobe smeje pozdravila oče in mami. “O raziskovalka Beti! Ti je uspelo najti skrivni zaklad?” se je hihetal oče, razprl roke in jih pomignil, naj pride v njegov objem. Betina jeza je že davno izginila, v želodcu pa ji krulilo, kot bi ne bila jedela že mesec in pol. Mama pokaže proti kuhinji in reče: “Na mizi te čaka večerja in evkaliptovi kolači. Potrebovala jih boš ob delanju naloge.” Beti hvaležno pokima, odide v kuhinjo in si v mislih obljubi, da ne bo nikoli več lagala, če ji ne bo uspelo narediti domače naloge.