Zakaj en uspešen projekt ni enak drugemu uspešnemu projektu in kaj smo v podjetju Escapebox opazili v zadnjih mesecih, ko smo izpeljali dva zares odlična projekta?
Povod za spodnje vrstice je nekaj uspešno izvedenih projektov, ki smo jih v svet poslali v zadnjih mesec in razlike, ki sem jih opazil med njimi.
Kako dinamika sodelovanja med naročnikom in agencijo vpliva na kakovost končnega izdelka ?
Oznaka “uspešno” ne predstavlja nujno enakih interpretacij, ko več uspešnih projektov pogledamo pobližje. Pomen “uspešno” pri projektu A je lahko precej drugačen od pomena uspešnega projekta B. Prav tako pa uspešnost ni enak ozačevalec za naročnika in agencijo.
Odkar se je Nina razvila v suvereno vodjo projektov, je moje življenje v mnogoterih pogledih veliko lažje.
Ker projekta ne upravljam iz prve roke, je moja naloga to, da naši in naročnikovi ekipi omogočim okolje, orodja in procese, ki jim omogočajo dosego najboljšega izdelka. Posledica je, da s te točke lažje opazim priložnosti za izboljšave in procesne luknje, ki jih je iz prve bojne linije prevečkart (pre)težko. Ekipa pa je še bolj samostojna. In samozavestna!
Ampak to ni tema o internih procesih, ampak vplivu dinamike med naročniško in agencijsko ekipo na končni rezultat.
Z enim izmed naročnikov uspešno sodelujemo že dolgo — skoraj od samega začetka naše zgodbe (le dva naročnika imata daljši status, vsi trije pa so še vedno redni naročniki 😉) — pri zadnjem skupnem projektu, pa je energija, razumevanje in sodelovanje med ekipama prišla še bolj do izraza.
Veliko je pripomoglo to, da sta se obe ekipi med samim projektom tudi spoznali. V živo! Na sproščenem kosilu 🌭 pod vročim ljubljanskim soncem.
Ekipi sta tako imenom in priimkom, ki se poznajo preko emailov in Linkedina, dodali obraze. In njih izraze 😁 🥰 🤩 😟 🤯 😡
Nasmeh. Navdušenje. Veselje. Začudenost. Zadržanost. Strah. Dvom. Odsotnost. … vse to so detajli, ki jih ne email, niti video konferenčna orodja ne morejo ustrezno razkriti.
Druženje v živo, ki ga ne prekinjajo maili in telefoni, sproščen pogovor in razširjene debate, četudi izhajajo iz aktualnega sodelovanja, so dejavniki, ki oznako “uspešno” enega projekta delajo tako zelo drugačno od drugega.
Sodelovanje med ekipama je bilo še pred živim snidenjem dobro, iskreno in z jasno določenim ciljem. Je pa družnje ob sproščenem kosilu letvico dinamike premikanilo še višje. To se je pokazalo že med samim kosilom, kjer smeha in obojestranskih zgodbic iz ozadja ni manjkalo.
Ugotovili pa smo še, da imamo “skupnega sovražnika” ⚔️
Čeprav se bere precej ostro, bo vsak, ki je kdaj igral igre, skupnega sovražnika hitro povezal z motivacijo in fokusom.
Po tem, ko sta ekipi, ki ste se že tako ali tako zavzemali za zelo poenoten skupni cilj, našli še skupnega sovraga, se je intenzivnost in kakovost odnosov le še stopnjevala.
V nekaj tednih smo tako ustvarili rešitev, ki po prvem tednu beleži odlične rezultate, dobiva medijsko izpostavljenost in kar je napomembnejše, obe ekipi sta na izdelek ponosni, nov datum za after work pivo pa tudi že imamo 😁
Kaj sem se iz omenjenih projektov naučil in kako bomo to v ekipi izkoriščali tudi v bodoče?
🤙 da se bomo trudili z vsemi naročniškimi ekipami vsaj enkrat videti v živo preden gre projekt med ljudi
🍔 da je hrana dober katalizator, ki se ga lahko pametno izkoristiti v svoj prid. Vsi moramo jesti, zakaj torej ne bi (včasih) to počeli skupaj.
⏰ da se včasih zdi težko “zbobnat” skupaj obe ekipi in vse člane, ki jih sestavljajo, ampak temu ni zares tako. Nikoli ne bo popolnega tajminga, zato je bolje izkoristiti kar je na voljo, kot pa čakati na popolno konstalacijo vesolja (nikoli pač ne bo idealno vsem)
👾 da rabimo skupnega sovražnika! Včasih je to lahko deadline, drugič tečen šefe na projektu, spet tretjič trejta entiteta, ki je v projekt vključena pravno-formalno in ne vsebinsko.