Šri Lanka z dveletnim otrokom (2019)

Januarja 2019 smo se kot mlada družina prvič podali na daljšo pot. Odpravo smo sestavljali: Blaž (pisec teh vrstic), Dora (Dragon Mother) in Ina (tisti dveletni otrok iz naslova).

Kako se je začelo?

O dotičnem potovanju sem pred leti — kmalu po prihodu nazaj — spisal zelo spodoben zapis, kjer sem zajel veliko večino občutij, detjalov, spominov, must see zadev in ostalih stvari, ki so se nam zgodile. No, potem pa je šel ta blog tja, kamor jih gre večina, v koš in danes ponovno obujam tole popotovanje. “

Zapis niti približno ne bo podoben izvirniku, bo pa vseeno poskusil odkriti nekaj najbolj zanimivih stvari, ljudi, lokacij in akrobacij, ki smo jih spoznali ali so se nam zgodile na poti.

Ok, kako se je zares začelo?

Začelo se je v Zagrebu. Na takrat ravno prenovljenem hrvaškem letališču, ki je, tak kot so nove stvari, fajn, lep in začuda relativno prazen. Na letališču brez posebnosti in precej hitro smo jo mahnili proti Dohi. Tam smo prestopali in skoraj brez dodatnega čakanja nadaljevali proti Colombu, glavnemu mestu Šrilanke.

Letališče je pravzaprav malce izven glavnega mesta. To manjše mestece ob prestolnici se imenuje Negombo in ker smo planirali malo jet lega, smo prvi dve noči ostali pri oh kako čudoviti družini. Mareyan (bere se čist navadno Marjan in tud tako izgovori), moški del družine nas je pobral na letališču in pripeljal v naš prvi dom na Šrilanki.

Super prijazna družina z majhnimi otroki, ki so se takoj zaljubili v Ino in ona v njih. Po prvem dnevu, ko smo se še prebudili sredi noči in bili malo zmedeni, smo se precej hitro navadili novega okolja ter višje vlage in temperature.

Ampak kako le ne bi, ko pa so tako lepo skrbeli za nas, nam pripravili tradicionalni šrilanški zajtrk, predstavili par turistično manj invazivnih krajev in lokacij, ki so vredne obiska in nas napolnili s čudovito energijo za naprej.

Negombo in Colombo

Negombo je manjše mestece severno od glavnega mesta Colomba. Pravzaprav je prestolnici zelo podoben, le da ima mogoče lepše plaže. Ampak nobeno izmed teh mest ne slovi po plažah ampak prej vsem drugem.

Tipičnemu Šrilanškemu cestnemu kaosu, vročini, tuk tukih (ok ti so pač čisto povsod), ulični hrani, tržnicah in kar še pritiče mestnim okoljem.

Prijetno, ampak dovolj za dan ali dva, da se privadiš nove ure in klime, potem pa Šrilanka v svojem centralnem in južnem delu ponuja tako zelo veliko, da je škoda zapravljati čas.

Nuwara Eliya, Ella, Udawalava: plantaže čaja in obisk safarija

Omenjeni Marjan je tudi lokalni turistični vodič. Po večerni debati o tem, kako in kam imamo namen potovati, pade zanimiv predlog. Ponudi nam pet dnevni izlet s kombijem, urejenimi prenočišči in nekaj skritimi zakladi, ki jih ponuja centralni del dežele. 250 eur. Z vsem. Prevozom, prenočišči, nekaj mini prigrizki, obiskom nacionalnega parka in razlagami na lokacijah.

Odločitev za uvodno spoznavanje države z lokalnim vodičem, ogledom nekaj najbolj zanimivih kotičkov in odkljukanimi prvimi petimi dnevi, je bila precej enostavna.

In že se peljemo.

Prva postaja Nuwara Eliya, ogled plantaže čaja, nekaj dih jemajočih slapov in spanje pod krošnjami dreves, po katerih se brez prestanka šopirijo (in to kar precej glasno) opcije.

Plantaža čaja in ogled proizvodnje se izkaže kot zelo zanimiva postojanka. FUN FACT, ali veš, da so beli, črni in beli čaj vse čaji iste rastline? Razlika je le v načinu sušenja čaja in dodatni fermentaciji, ki jo naredijo, da zeleni čaj postane črni.

Najpogostejši in recimo da najcenejši je navadni zeleni čaj. Gre za enake obrane liste kot pri drugih čajih, le da tega sušijo industrijsko in je zato proizveden v največjih količniah.

Vse enako se zgodi za prozivodnjo črnega čaja, le da tega še nakako (malo sem že pozabil tbh) dodatno obdelajo, da fermentira in posledično dobi svojo značilno črno barvo.

Značilnost belega čaja, ki velja za izredno zdravega – celo zdravilnega – pa je to, da se zanj obira le najmlajše in najbolj mehke vhrhove listkov čajevca in da je sušen ročno (naravno) in ne v industrijskih sušilnicah.

Posledično tudi cene čaja v trgovini variirajo od nekaj centov evra do 30 eur za par dekagramov. Sprobali smo vse čaja, moj favorit je beli. Nežen, blag, odličnega okusa, ampak drag. Domov se ga je vrnilo najmanj, kakopak 🙂

Pot nadaljujemo proti Elli, majhnem, ampak turistično izredno obleganem mestecu v centru Šrilanke. Vmes se ustavimo še na znameniti Šrilanski železnici in del poti nadaljujemo z vlakom, kar je tudi bila posebna izkušnja in zabavno doživetje. Turisti v glavnini na vlak ne rinejo, zato je tam stik z lokalci še bolj enostaven kot drugje. Z Ino se zaklepetava z vsaj petimi osebami, če ne še kakšno več.

Mestece Ella – ok prej večja vasica – je sicer res lepo, ampak glavno cesto, na kateri se zgodi in nahaja vse, v svoj primež stiskajo visoki hoteli in glasna zahodna glasba na domala vsakem koraku.

Tu se je za lokalne stvari – hrano, slaščice, glasbo – treba dejansko zelo potruditi, da jih najdeš, saj prevladujejo pubi, pizza & grill lokali, karaoke in druga bolj Umagu podobna scena.

Imamo srečo, ker spimo pri super lokalni družinici, katere hiša je umaknjena glavnemu kaosu. Zvečer sam skočim po nekaj piv, par slaščic in po tem ko Ino premaga spanec, z Doro posediva na terasi in uživava v objemu mogočnega gozda in neznanih zvokih, ki se slišijo iz njega.

Po dveh dneh raziskovanja Elle, ogledu kriket tekme – to je to daaaaaaaleč najbolj priljubljen šport – skoku na sosednjo goro in pripravi plana za naslednje dni, se odpravimo na zadnji del našega skupnega uvodnega popotovanja.

Po nekaj urah vožnje Marjan počasi ustavlja kombi in nas opozori, da smo v okolju, kjer je veliko divjih slonov. Ne čakamo niti par minut, ko se tik ob cesto postavi velikanski sivi frajer, nas malo pogleda, dvakrat zahupa, da pokaže kdo je šef, in jo počasi odmaha nazaj v gozd. Vsi trije smo brez besed, saj je pogled na slona sredi ceste zares nepredstavlji in edinstven.

Marjan nas nedolgo zatem odloži pri vhodu nacionalnega parka. Priporočil je Udawalave National Park. Celoten obisk parka traja približno štiri ure. Poteka v velikem džipu z lokalnim vodičem parka in obljublja, da se v parku vidi slone, divje mačke, krokodile, opice, ptiče itd … ampak iskreno, razen slonov in ptičev je ogled precej dolgočasen. Pokrajina je zares prostrana in veličastna, žal pa nismo imeli sreče z vodičem, ki je bil tako nezinateresiran, da bi nam povedal kakšno stvar, da smo si večino izleta sami ustvarjali zgodbe kaj bi katera žival lahko bila.

Ogled konkretno tega nacionalnega parka bi seveda v celoti odsvetoval, ker a) ni poceni, b) se lahko slone vidi v dejanski divjini in za to ni potreben vstop v safai, c) je šrilanka veliko več kot raziskovanje safarija sredi dneva, ko večina živali spi ali počiva.

Unawatuna: surfanje, obisk zdravnika in odlična hrana

Na koncu nas Marjan zategne še do naše naslednje točke – prve točke na plaži – Unawatune.

Tu se prvič ustavimo za dlje časa in sicer štiri noči. Spimo pri lokalni družini, kjer mlajši bratrance ponuja tudi učne ure surfanja na vodi. Hitro se dogovoriva tudi za to in le nekaj ur po prihodu v sobo, jo že mahnemo proti plaži.

Unawatuna je živhano mestece na jugu Šrilanke, obdano s čudovitimi plažami, polno ribjih in zelenjavnih tržnic, surf shopov, ulične hrane in obdano z nekaj mesti, ki skrivajo bogato zgodovino (in evropsko zapuščino).

Drugi dan se zjutraj že začnejo moje priprave na moj vstop v svetovno surf ligo, ampak prej je treba ugotovit, kako se na tej deski sploh stoji. No, še prej pa, kako se nanjo sploh spleza. In še prej kako se sploh požene. Začneva seveda na plaži z ogrevanjem in suhimi skoki na desko. Potem pa v morje.

Zvečer opaziva, da se Ina ne počuti najbolje in ponoči tudi dejansko zboli. Precej oprelmjena lekarna, ki jo imamo sabo ne zadošča, zato se naslednji dan odpravimo do lokalnega zdravnika. Na srečo imamo dobro prijateljico Majo, ki nam je iz Slovenije dajala navodila in napotke glede morebitnih zdravil oz antibiotikov, ki bi jih zdravnica predpisala Ini. Dobi antibiotike in po dveh dneh je nazaj stara Ina kot sva jo vajena.

Obisk zdravnika je bil precej posebno doživetje, ampak še bolj kot to, nam bo ostalo v spominu, kako je cela družina, pri kateri smo spali, naredila vse, da bi nam pomagala in nam olajšala noči, ko je bilo najhuje.

Oči pa je medtem vsako jutro, ko sta dekleti še spali, za dve uri skočil na surf in lomil lokalne skoraj 60 cm visoke valove. Baje se še danes govori o postavnem Evropejcu, ki je kot prvi ugnal zakone fizike lokalnega zaliva.

Surfal sem v zailvu Bonavista, ki je idealen za učenje in prve surf korake. Valovi največ tja do enega metra vztrajajo vse do obale in so popolni za prve skoke iz pedlanja na desko.

Zadnja dva večera smo raziskovali še lokalne kulinarične dobrote, ki jih v tem surferskem mestecu zares ne manjka. Sveže ribe, morski sadeži, hladno pivo, slastni koktejli, prijazni domačini in nežen vetrič, ki pihlja iz oceana, je le nekaj wow trenutkov, ki jih ponuja Unawatuna, ko zaide sonce.

Tangalle

Seveda je imela družina, pri kateri smo spali in surfali, tudi bratranca, ki opravlja prevoze. Kako ne? 🙂 Dogovorimo se za ceno in že jo mahnemo proti naši predzadnji postojanki, še enemu obalnemu lepotcu – mestecu Tangalle.

Za zadnje dni dopustovanja smo želeli spočiti roke in noge, začutiti mivko med prsti in se prepustiti čarobnim zahodom, ki jih ponuja južna obala. Zadnjih pet dni smo tako preživeli v Ibis Guesthouse par kilometrov izven mesteca Tangalle.

Takšne nastanitve so super za mlade družine, saj smo imeli svojo hiško na peščeni plaži, okrog nas pa se je razprostiralo na kilometre plaže za večerne sprehode pred spanjem. Zajtrki so bili super, polni svežega sadja, marmelade in palačnik, povprečne kave in odličnega čaja. Kosila smo večinoma zapolnjevali s sadjem, ki smo ga kupili pri lokalnih branjevkah, ki jih ob cesti do mesta ne manjka. Parkrat smo se dopoldan podali do samega mesta Tangalle, kjer je ponudba ulične hrane – roti zavitki vseh oblik, okusov in nadevov – in čajnic s hitrim internetom dovolj bogata, da ure minejo kot bi mignil.

Ob večerih pa so lokalni konobarji ponujali sveže ribe in morske sadeže, tako da je bila izbira za pet dni več kot zadostna.

Na tej točki dopusta smo večinoma brali, se igrali v pesku, tunkali v morju, gledali divje opice, ki so kradle vse kar jim je prišlo pod roke, klepetali z drugimi popotniki in raziskovali plažo in ostale nastanitve v okolici.

Pet dni je minilo kot bi mignil in ponovno je bil čas, da odrinemo proti severu. Do leta nazaj smo imeli še dva dni in pol dneva vožnje do Negomba.

Zaključek in ocena

Popotovanje smo končali tam, kjer smo ga začeli. V Negombu, pri Marjanu in njegovi družini. Ina se je ponovno družila s svojimi prvimi prijateljicami, z Doro sva prvič v življenju jedla jastoga in zadnjo noč zaključila z nogami v šrilanškem pesku in hladnim pivom v roki.

Žal se je stanje na Šrilanki od našega obiska bistveno spremenilo. Slabe politične odločitve in drugi globalni vplivi so to čudovito deželo, ki se zares ponaša z neverjetno naravno in še bolj imenitnimi ljudmi, spravili na kolena. Turizem, ki je predstavljal ogromen del burot domačega proizvoda je umrl, teroristični napadi so spodkopali zaupanje popotnikov, domača politična oblast pa je povsem izgubila kompas, zaupanje in vizijo.

Danes tako večino držav potovanje na Šrilanko odsvetuje, ker so notranje politične razmere precej nepredvidljive.

Ampak Šrilanka bo za vedno ostala dežela, ki je idealna destinacija za obisk in prvo malce resnejše popotovanje z majhnim otrokom. Toplina ljudi, neverjetna narava in dih jemajoč živalski svet ne bodo pustili ravnodušnega prav nikogar.

Budget in okvirne cene

• Letalske karte: 1500 eur
• Povprečna cena spanja: od 10 do 50 eur/noč
• Povprečna cena hrane (streetfood): 1 eur
• Povprečna cena hrane (gostilna): 5-10 eur
• Prevoz: mal slabše spomnim ampak pol dnevna vožnja iz juga do Colomba cca 30 eur
• Prevoz z vodičem: 5 dni – s hrano in priporočili – 250 eur
• Pivo: 1-2 eur
• Koktejli: 1-2 eur
• Sadje na ulici: cela vreča manga, banan, pasijonk – 0,5 uer